"Definitivno stari svet umira, zdaj smo poklicani, da se ne zaziramo več v stari svet in ga obsojamo, temveč da zremo in mislimo Novi svet. Ljudje morajo biti osredotočeni na Novo deželo," je v intervjuju za tiskano revijo Sensa povedal pater Karel Gržan.
Nekoč mi je babica, ko je videla mojo stisko, povedala modrost. Bila sva na vrtu, kjer je rastlo zelje, na njem pa se je gosenica začela zapredati v bubo. Rekla mi je: "Vidiš, to je njen grob. Iz njega ne bo več prišla gosenica, iz nje bo poletel metulj." S to prispodobo mi je povedala, da se življenje nenehno spreminja in da smo lahko samo spoštljivi, pričakujoči, vedoželjni; kako pa bo potem, ko bo nastopilo "po tem", pa si lahko vsak samo predstavlja, kakor si hoče.
Tudi naš svet se nedvomno globoko preobraža … Gosenica, ki živi v dvodimenzionalnem svetu in jo zanima samo to, kako se bo čim bolj nažrla, se zdaj razkraja …
Stari svet umira, rojeva se Novi svet, to je definitivno. In to se dogaja v vedno več posameznikih. In zato so tisti, ki bi nas radi zadržali v starem svetu, živčni, želijo nas transhumanizirati in nas zasužnjiti z umetno inteligenco. Vendar jim ne bo uspelo. Škoda, da zato ne bodo doživeli te metamorfoze, ki bi jo lahko, in bodo ostali v starem svetu. Za vsakega od njih mi je žal, ker vsakemu privoščim, da bi se v njem zgodila metamorfoza, ker je to naše hotenje.
Treba se je prepustiti Novemu svetu, v katerega nas vodi kozmična zakonitost. Tudi ko se je rodil Jezus, je vstop Sonca v ozvezdje Rib naznačilo nebo, kar nam govori, da ta zakonitost obstaja. In tudi sedaj so te kozmične zakonitosti neustavljive. Kdo pa je človek, ki misli, da bo lahko posegel v ta proces? Le sam sebe lahko obremeni, če ne dopusti, da se zgodi, kar se mora zgoditi.
Zakaj nam je tako težko sprejeti, da smo ustvarjeni? Je to posledica podtaknjene evolucijske teorije, ki se zdaj vse bolj kaže kot centralna tema boja med dobrim in zlim in ki so jo nekateri pogumni znanstveniki javno zavrgli kot psevdoznanost, ker je polna paradoksov?
Pa še nekaj nam je bilo z njo podtaknjeno, in sicer prepričanje, da preživi samo močnejši. Evolucionistična teorija nam je kot naravno danost legalizirala, da preživi samo močnejši. To pa pomeni, da postane legitimno, da ima peščica "močnih" posameznikov večino kapitala. In s tem se seveda spremeni tudi odnos do šibkih. Medtem ko nam evangelij govori o blagru ubogih, blagru žalostnih, nam evolucionizem govori o blagru močnih; tistih, ki izpodjedajo šibkejše. To teorijo je vredno ozavestiti, saj ne le da stoji na šibkih znanstvenih osnovah, dejansko je nevarna tudi v filozofskem smislu, ker pomeni zmago močnih nad šibkimi.
In le čemu nam je težko sprejeti stvarjenje? Stvarjenje vendar govori o tem, da smo bili v stvar dani. Bili smo dani v materijo. Naš duh, naša esenca, naša bit je dejansko neminljiva, je večna in je bila ustvarjena, v stvar dana. Ustvarjenost nam govori, da ima vse, kar živi, dušo. Že Aristotel je vedel, da imajo dušo tudi rastline in živali, kajti Bog ne more ustvariti nič površnega.
Vse, kar je ustvarjeno, kar je torej v stvar dano, in če je od Stvarnika, ima duhovno dimenzijo. Kajti če je Bog duh, duhovna esenca, potem ne more ustvariti nič, kar ne bi imelo njegovih sledi, kar bi bilo brez duhovne esence. To pa pomeni bratstvo in sestrstvo do vsega ter globoko spoštljivost in zavedanje pravičnosti in odgovornosti.
V Svetem pismu Stvarnik Adamu in Evi pravi: "Gospodujta!" Kar ne pomeni, da naj delujeta samopašno, temveč ravnata v Gospodovem imenu. Spoštljivo, pravično in odgovorno, brez nad in manj, da je vse v svojem redu, predvsem pa mora biti vse v sožitju.
Mar našega polnega življenjskega smisla ne definira ravno razumevanje, da smo ustvarjeni, da nismo zgolj rezultat naključja? Ali ni naš cilj, da se vse bolj približujemo spoznanju entitete presežnega? Če se na tem svetu dojemamo le kot slučaj, potem je življenje težko globlje osmisliti, potem se pač samo rodimo, živimo in umremo. In kako se potem prebuditi?
Vsekakor. Sveti Avguštin je dejal, da nas k cilju spoznanja presežnega vodi vznemirjenje našega srca – tudi če sami tega ne bi hoteli. Mi in vse okoli nas je znamenje presežnega. Tako kot je v središču galaksije točka presežnega, tako imamo tudi ljudje točko presežnosti v sebi. Zavedno ali nezavedno plešemo po ritmu silnega hotenja in hrepenenja in tudi vse naše zablode in strasti, ki so iztrgane iz koncepta božjega, so pravzaprav boleče, krčevito, strastno hrepenenje, da bi bili potešeni in odrešeni.
Vprašanje, kako se prebuditi, pa je zame osebno silno preprosto. Zjutraj grem v kapelo. Zame je Bog izkustvo, ne teorija, kajti če je Bog teorija, potem je zelo počlovečena, šibka in ujeta v človeško dojemljivost. V izkustvu pa je presežna. Ko grem v kapelo, samega sebe prebujam v zaznavnost. Vse religije imajo načine prebujanja v zaznavnost, moderno se temu reče čuječnost. Jaz pač kličem: "Gospod Jezus Kristus, objemi me, umiri me."
Kličem to Božje ime, da se prebudim v zaznavnost, da se predramim iz površnosti v globino duha. In potem doživim globoko sprejetost. To duhovno izkustvo mi pomaga, da se iz osebne odtujenosti vračam k samemu sebi. Ljubezen nas vrača k nam samim.
Mnogo staršev želi otroku samo dobro, ampak pri tem dobro enačijo s tem, da bo otrok uspel v tem svetu. Za zunanjo uspešnost ga spretno odtujujejo od njega samega. Kajti otrok zato, da bi ustrezal, stopi v pričakovane vloge in tako se marsikdaj odtuji od lastne izvirnosti in le igra pričakovanja. Ko pa samega sebe prebujaš v zaznavno Ljubezni, ko nisi več odvisen samo od ljubezni, se zgodi nekaj fantastičnega: On te ljubi v tebi samem. Seveda potrebujemo ljubezen, ampak ob sebi potrebujemo tudi odrešujočo Ljubezen, ki nas hoče v naši božanskosti, izvirnosti, neponovljivosti.
Bog je zagledan v našo resničnost in nas ljubi v naši resničnosti. In ko te ljubi, te ta ljubezen prebuja in obuja k tebi samemu. To je bistvo Velike noči. In ko potem v tej pristnosti vidiš bližnjega, četudi napihnjenega v egu … Ja, kdaj se žaba napihne? Takrat, ko je bila ogrožena, ko ni bila sprejeta. In tudi tega človeka imaš lahko rad, kljub njegovi napihnjenosti, ker veš, da je to samo izgubljenost, in ker imam tudi jaz še dolgo pot vračanja v ljubezni k Ljubezni.
Tudi on potrebuje, da ga pogledam z veliko ljubeznijo in ga gledam v njem samem, ga objamem v njegovi resničnosti. Kajti kljub napihnjenosti globoko v njem živi njegov jaz, ki ga je treba obuditi. S čim? S tem, da ga imam rad, da ga objamem v njegovi nebogljeni osebni resničnosti; v njegovi resničnosti, ki ima pač neko zunanjo izraznost.
Bog hoče od nas srce?
Bog hoče od nas – nas. Samo nas. Hoče nas obuditi, da bi se lahko igral z nami. Hafis pravi, da je Bog naredil stvari tako, da bi se lahko igral. Bog hoče biti igriv z nami, želi se igrati z nami.
Ampak hoče se igrati z otrokom v meni, ne v moji odtujenosti, zato nas vrača k nam samim in nam kaže vzorec našega pristopa do bližnjega, da bomo lahko zopet iz bojevitosti stopili v igrivost, sodelovanje, dopolnjevanje; v to, kar je v nas kot hotenje; v to, iz česar so nas izgnali, ampak se k temu znova vračamo. Vstopamo v čas, kjer bo vse delovalo tako, da nas podpre v tej smeri.
Živimo v obdobju t. i. konca časa, ki je predviden v vseh svetih knjigah. Kakšen je pravzaprav koncept tega časa?
Definitivno stari svet umira, zdaj smo poklicani, da se ne zaziramo več v stari svet in ga obsojamo, temveč da zremo in mislimo Novi svet. To je pravzaprav biblična prispodoba izvoljenega ljudstva, ki ga Mojzes prek Rdečega morja vodi v Novo deželo. Na desni in levi strani stojijo grozljive vodne stene, zadaj jim sledi faraonova vojska. Ljudje pa morajo biti osredotočeni na Novo deželo, ker če bi samo pogledali v stene, bi od strahu ohromeli.
O tem govori tudi svetopisemska zgodba o Lotu, ki pelje družino iz Sodome in Gomore. Naročeno jim je, da se na poti ne smejo ozirati nazaj, a Lotova žena se ozre in okameni, spremeni se v solni steber. Tisti, ki manipulirajo z nami, nas torej želijo ohromiti s strahom, zato moramo mi videti, vizualizirati, zreti v Novi svet prebujene človečnosti.
Ta Novi svet Biblija dejansko napoveduje.
Res je. Celo nekateri neverujoči mi pripovedujejo, da sedanjega časa ne moremo razumeti brez poznavanja knjige Razodetja (Apokalipse). Tako kot ima gosenica obdobje, ko se njeno telo razkraja in spremeni v "juho", tako smo tudi mi zdaj v obdobju, ki ni lahkotno, vendar je to značilnost preobrazbe. In le zdi se, da kdaj zlo zmaguje, dejansko pa nima nobene možnosti za zmago. Iz te "juhe" se bo kmalu zaradi nekih Stvarnikovih kozmičnih zakonitosti sestavila nova človečnost. In prav to mi je najlepše povedal deček Gabriel. Srečanje z njim je bil zame najlepši dogodek minulega leta.
Bil sem v Braslovčah – še zdaj se spomnim, da je bilo to 28. avgusta –, kamor so me povabili, da bi pod kozolcem spregovoril ljudem. Ko sem čakal na besedo, je mimo prišla družina. Mama mi je rekla, da bi mi njen sedemletni sinček rad nekaj povedal. Vprašal sem ga, kako mu je ime, in on mi je tako samozavestno odvrnil: "Jaz sem Gabriel," da me je takoj spomnil na nadangela Gabriela, ki je Mariji naznanil, da se bo po njej začela Nova doba. In potem sem ga vprašal, kaj bi mi rad povedal.
Odgovoril mi je, da je on Jezusov prijatelj, njegova mama pa mi je še povedala, da je Gabriel pred kakšnim letom, ko je imel šest let, nekega dne k njej pritekel ves prevzet in ji rekel: "Mami, Jezus mi je povedal, da stari svet umira in da se rojeva novi svet, in naj se nič ne bojimo."
Metamorfoza je zaradi kozmične ali, če hočete, Božje zakonitosti neuničljiva preobrazba. Novi svet se bo rodil. Ne se bati, a zdaj je treba kreirati novost. Vsak izmed nas jo mora kreirati v smeri žlahtnosti, ker s kreiranjem to novost že prebujamo.
Kakršni koli tehnicistični posegi bodo dejansko izgubili moč in tisti, ki to povzročajo, bodo kolapsirali v svojo škodo, vrženi bodo na obrobje. O tem, če v tem življenju ne greš v smeri srca, namreč Jezus v evangeliju pravi: "Vrzite jih na obrobje." Ne pravi – v pekel. Zakaj na obrobje? Ker ima naša galaksija v središču točko presežnosti, okoli katere mi plešemo in se ji približujemo.
In ko Jezus pravi: "Vrzite jih na obrobje!" govori o tem, da so tisti, ki niso opravili lekcije, ker se niso približevali Ljubezni, temveč so delovali zoper njo, sami sebe izvrgli na daljšo pot, da bi se nekaj naučili. To pa je škoda. Kajti naš duh ima razsežnost presežnosti in temu, čemur je treba sedaj slediti, je ta svetla točka v središču, ki ji sicer pravimo črna luknja, vendar bruha svetlobo in sporoča, da je v znamenju svetega, kar pomeni svetlega.
Toda po prvi fazi prebujanja naj bi nastopila nova faza sil prevare, ki naj bi jo naznačil prihod lažnega preroka. To naj bi bila še zlasti nevarna faza.
Po globoki stiski človeštva se bo ta lažni prerok prikazal kot rešitelj, ki ne bo pokazal svojega pravega obraza. To bo Rešitelj, ki dejansko ne bo vodil k rešitvi, in to bo zadnji poizkus manipulacije pred kapitulacijo zla. Zelo previdni moramo biti pred podtaknjenci, kajti tam, kjer se hoče uresničevati dobro, se vedno znova podtika nekaj, kar bi to dobro rušilo. Zato ne smemo biti naivni, ampak pozorni na podtaknjence.
Zdi se, kot da se nam zdaj Bog še bolj intenzivno odkriva in nam kaže vrednost našega življenja – tudi skozi naravne katastrofe, kot je nedavni potres, ki se je zgodil v Turčiji in Siriji, in hkrati skozi pretresljive človeške zgodbe trpljenja, pa tudi tiste, polne čudežnosti, ki nam vračajo (za)upanje, da obstaja nekaj večjega od nas.
Bog se nam odkriva ves čas, v vsem, samo videti moramo Njegova znamenja. Sam vem, da sem skozi najgloblje preizkušnje prišel najdlje. Nikomur ne bi upal reči, da je njegova preizkušnja pot, lahko govorim le o svojem izkustvu.
Najgloblje krize so me katapultirale najgloblje in najdlje, predvsem pa v srčiko, v smer srca, sočutja. Ko je zaradi moje krivde umrl konjič, ki sem ga preveč hranil, zaradi česar je dobil laminitis in mu tudi najboljši zdravnik ni mogel pomagati, moral ga je uspavati, takrat sem si moral priznati, da je umrl zaradi mene. Ljudje so me tolažili, da nisem kriv, ker tega nisem namerno hotel, vendar sem bil opozorjen, a takrat tega še nisem zmogel slišati.
Ko sem si priznal, da je Batost umrl zaradi mene; ko sem si zmogel to dopustiti in iti skozi proces (dva meseca sem imel pljučnico), sem si moral odpustiti, torej dopustiti in odpustiti, in tako sem dozorel do trenutka, ko več ne morem nikogar obsojati, tudi če kdo koga ubije. Ni moje, da sodim.
Če ne bi šel skozi ta proces, bi še vedno nekaj razsojal in presojal, zdaj me misel na to rešuje. Želim povedati, da so lahko tudi najhujše preizkušnje za nas ljudi obnebje, da lahko postanemo bolj angelski. To ne moreš postati skozi teorijo. Ljudje, ki izkušajo izgube svojih najbližjih, izgubljenih pod ruševinami, gredo skozi hude stiske in samo upam, da imajo obnebje sočutja, da si znajo stati ob strani, ker tako lahko postajajo angelski.
Ko je novinarka po nedavnem potresu, ki se je zgodil v Turčiji in Siriji, enega izmed srčnih reševalcev sredi mesta, spremenjenega v kolektivno grobnico, vprašala, kaj občuti, je ta s solzami v očeh dejal: "Srce je polno. Ljudje tukaj so hvaležni, celo ko izpod ruševin potegnemo brezživljenjska telesa njihovih bližnjih. Ko se zasliši kak šum, ko skoraj prenehamo dihati, da bi lahko locirali še koga, ki je morebiti preživel, je na obrazih zaznati samo en izraz – izraz upanja. […] Tudi če je tvoje srce iz kamna, bo počilo ob prizoru na mrtvo mater, ki k prsim stiska svoja dva mrtva otroka." Očitno nas še vedno prav trpljenje najbolj povezuje in zbližuje?
Nič nas ne zbliža tako močno kot skupne stiske. Sicer smo lahko razumevajoči, a ne sočuteči in to za medsebojno podporo ne zadostuje. Sočutenje pa okrepi odnos in nas razbremeni teže. Poglejte Jezusovo zgodbo. Bog je nase vzel veliko trpljenje, da nam je postal blizu. Naj je nekdo še tako dober teoretik, brez izkušenj ne bo naredil močnega vtisa nate, ker bo preveč notranje oddaljen od tvoje doživljajske resničnosti.
Drug drugemu smo blizu, ker podobno čutimo; ker delimo ista izkustva. Vse, kar je ustvarjeno, biva v odnosnosti. Vstopamo v obdobje, ko bomo s kozmično ali Božjo pomočjo zaznavni za to odnosnost in tega se lahko samo veselimo.
Spraševala: Vesna Fister; fotografije: Miran Juršič; celoten članek je bil objavljen pomladni tiskani reviji Sensa april/maj 2023.
Preberite še:
- Karel Gržan je odrezan od sveta: V teh dneh sem videl žive angele!
- PODKAST Modra soba: Tudi živalski ljubljenčki potrebujejo avtonomijo (Valentina Horvat Kokalj o zlorabah živali)