Dela, ki so splošno uveljavljena, konvencionalni poklici, na žalost izključujejo nekatere temeljne potrebe žensk. Zato mnoge ženske v svojem delu ne morejo v polnosti uživati ob delu.
Mnoge ženske prav zaradi tega ne morejo izkusiti napolnjenih pljuč in živega srca – ker delo, ki ga opravljajo, ni prilagojeno njihovim potrebam. Ponavadi problem ni toliko v vsebinski pomanjkljivosti dela, kot v odnosu do dela in do opravljanja dela, ki je razširjen v sodobni družbi.
Ciklična narava žensk
Prva pomanjkljivost je, da sodobno delovno okolje ne upošteva ženske ciklične narave. Ženske smo preko menstrualnega cikla povezane z luno in njenim naraščanjem in upadanjem. Če smo še tako nezavedne svojega cikla in odrezane od stika s svojimi cikličnimi potrebami, intuitivno čutimo, da nam neka dimenzija v življenju manjka in da si občasno, natančneje enkrat na cikel, še močneje želimo umika, počitka in nedejavnosti.
Cikel odločno vpliva tudi na našo kreativnost in produktivnost. V času naraščajoče lune narašča tudi naša kreativnost in dejavnost. Ko je luna polna, dosežemo vrhunec in ob padajoči luni se naša kreativnost umirja in umika, postajamo vse manj dejavne in prisotne navzven.
Proti pričakovanjem takšno ciklično delovanje našo kreativnost in produktivnost povečuje, saj se v obdobjih počitka in umika regeneriramo, spočijemo in pridobimo novih moči, ki se manifestirajo v ustvarjalnih, alternativnih, inovativnih idejah in pristopih.
Tudi naša produktivnost je veliko večja, saj delujemo po principu wu-wei – ne trošimo se, temveč delujemo, ko smo na vrhuncu kreativne energije in počivamo, ko smo meditativne. Na ta način upoštevamo vse svoje potrebe in optimalno uporabljamo svoje naravne danosti. Produktivnost je največja takrat, ko delamo z navdihom, ljubeznijo, srcem. Kadar smo utrujene, potrebne počitka in refleksije, pa se vseeno mučimo delati, postanemo razdražljive, nesrečne in izčrpane, naše delo ni opravljeno z zavestjo in entuziazmom in posledično tudi nima takšnega učinka...
Ženska narava
Druga pomanjkljivost je, da sodobna dela ne upoštevajo ženske narave. Ženske smo posebej kreativna bitja, ki svojo kreativnost, intuitivnost in uvid instinktivno izražamo na način, ki je za sodobno družbo nesprejemljiv. Izražamo jih na čustven način, poetično in z zanosom. In to se vendar ne spodobi! Bile naj bi zadržane, racionalne, dokazljive... Naša empatija nam omogoča, da čutimo onkraj omejitev rigidnih in minljivih struktur.
Za primer lahko vzamemo ženske poklice, ki so izumrli zaradi prevladujočega vpliva patriarhata. To so zeliščarke, babice, zdravilke, pa tudi bralke usode – poznavalke Tarota, atrologije, sanj in drugih dušnih veščin. Ženske, ki v sebi čutimo hrepenenje po teh starodavnih poklicih, iščemo svoje mesto v njihovih sodobnih ustreznikih – medicinske sestre-babice, učiteljice, vzgojiteljice, psihologinje, terapevtke ...
Gunnar Heinsohn in Otto Steiger, nemška ekonomista iz osemdesetih let sta napisala knjigo z naslovom Uničenje modrih žensk. Raziskovala sta fenomen preganjanja in morenja "čarovnic" in prišla do edinstvenih ugotovitev, ki so za marsikoga precej pretresljive.
Ugotovila sta, da so bile čarovnice modre ženske, babice, zeliščarke in zdravilke, ki so posedovale in posredovale znanje, ki oblastem ni bilo več všeč. Eno izmed teh znanj je znanje o kontracepciji, s katerim so svojim skupnostim pomagale do odgovornega načrtovanja družin. Ker so bila njihova znanja nezaželjena in ker so se oblasti bale velikega spoštovanja, ki so ga člani skupnosti čutili do modrih žensk, so bile preganjane.
Sodobne modre ženske ponovno obstajajo. Samostojna babica iz ZDA, Carol Gautschi, pravi:
»Ženske imajo čvrstejši corpus callosum – del možganov, ki povezuje levo in desno polovico možgan – zaradi tega imajo žensko večjo sposobnost uravnovešati levo in desno polovico – logično razmišljanje in intuicijo. V sodobnem času vlada porodnemu sistemu tehnokratski model, ki človeka dojema kot stroj. V njem je prisotnega veliko strahu in zaradi tega se osebje preveč drži napisanega, tistega, kar je v knjigi. Kadar naša etika presega to, kar je napisano v knjigah, upoštevamo to, kar nam govori naša etika. Poroda se bojimo zato, ker smo se preveč ujeli v patriarhalni, medicinski model oskrbe, ki poudarja linearno razmišljanje. Babištvo pa je uravnovešeno, uporablja tudi intuicijo, čustva. Babice sledijo holističnemu modelu, ki zagovarja enost telesa, uma in duha in definira telo kot energetsko polje, ki je v konstantni interakciji z drugimi.«
Ženske si želimo v svoje delo vložiti več duše, biti pri stvari s srcem, navdihom. Kajti privlači nas holistični pristop – k čemurkoli. V sebi močneje občutimo potrebo po celostnosti kot moški – kot je povedala Carol, naš corpus callosum, povezava med možganskima polovicama, je močnejši, torej je močnejša tudi vez med našim razumom in našo intuicijo. Ženske nas zato bolj boli, kadar moramo biti hladne, uradne in kadar moramo ignorirati šepet našega srca, ker naše delovno mesto tega, kar želimo storiti, ne vključuje.
Ženske čutimo (kot seveda tudi nekateri moški) in ta empatija, sočutje nam včasih ne dovoljuje, da bi se držale pravil, ki so okostenela, ki nikomur več ne služijo in so preživela, a se jih še kar držimo, ker smo pač preleni za spremembo ali pa se je bojimo.
In ženske nato ustvarimo nove poklice – na prime poklic doule – ki kompenzirajo pomanjkljivosti trenutnega sistema in vanj vnašajo več celostnosti, več ljubeznivosti. Ti poklici v resnici niso nič novega – povzemajo izgubljene lastnosti poklicev, ki so že obstajali in še zmeraj obstajajo, ampak so iz takšnih in drugačnih razlogov na poti od svojega nastanka do danes izgubili nekatere svoje temeljne prvine.
Ženske lahko s ponovnim zavzetjem svojih zdravilskih lastnosti ozdravimo mnoge vidike družbe. Čas pa je tudi, da o tem učimo dekleta in mlade ženske.
Mladim ženskam s tem pomagamo razumeti naš ženski cikel in naše potrebe, ki se med ciklom spreminjajo. Na ta način jim pomagamo, da do svojega cikla razvijejo pozitiven odnos in da se ne počutijo "zahtevne" ali "čudaške", ker upoštevajo svoje ciklične potrebe.
Ko jim predstavimo zdravilske aspekte ženskih poklicev, jim pomagamo odpreti obzorje in jim pokažemo, da so njihove potrebe po spremembah ali pa drugačnem pristopu v poklicu, ki si ga želijo normalne in da ni z njimi nič narobe, še več, so znamenja prebujene ženskosti. Ko deklicam podarimo takšno samozavest, zavedanje, da sledijo sebi in da je to v redu, jim damo neprecenljivo darilo. Le kaj bi lahko bilo bolj dragoceno kot do, da jih ubranimo pred občutki čudaškosti, nesprejetosti in omalovaževanja? Podarimo dekletom zdravo ženskost.
Poglejte si še:
POGLEJTE SI PODKAST -> Blaž Švab: Zakaj Slovenci ne znamo izražati čustev in smo polni frustracij?
