Letošnje leto me je skozi iskanje doma naučilo veliko več o ljudeh kot o nepremičninah.
Saj vem, da letošnje leto še ni zaključeno. Pa vendar nas kratki dnevi in dolgi, temačni večeri že počasi vabijo k refleksiji o letu, ki se izteka. Ko imam nekaj časa, razmišljam o tem, česa me je letošnje razburkano leto naučilo. Mislim, da mi je predvsem zelo jasno pokazalo, kakšen človek v življenju ne želim postati.
Niti ne vem, če koga to zanima. Ampak...
Ne želim biti tisti trd človek, ki je tako zaposlen s svojimi potrebami, da ne opazi več sveta zunaj sebe. Ne želim postati človek, ki v drugih vidi le priložnost za lastno korist. Ki ne zna več prisluhniti tuji zgodbi, ker je tako drugačna od njegove. Ne želim biti nekdo, ki se nikoli ne vpraša, kakšne sledi pušča v življenjih ljudi, ki mu prekrižajo pot.
Vem, da imamo vsi slabe trenutke in ravnamo sebično. Pa vendar si ne želim, da bi sebičnost postala del moje narave in sčasoma prevladala nad sočutjem do drugih.
Iskanje doma
Velik del tega razmišljanja je povezan s stanovanjsko problematiko, med katero sem poleg nepremičninskega trga spoznavala tudi zelo različne plati človeške narave.
Cene nepremičnin so v nekaterih delih Slovenije dosegle ravni, ki so povsem odtrgane od resničnosti večine ljudi. Denimo za prazno zazidljivo parcelo s približno 500 kvadratnimi metri zemljišča nekdo zahteva več kot pol milijona evrov, in takrat se začneš spraševati, komu je to sploh namenjeno? Bogatim tujcem? O njih Slovenci tako radi sanjarijo. Pa tistim, ki iščejo še eno investicijo?
Kaj pa mi, slovenski mladi, mlade družine in vsi tisti, ki si želimo ustvariti svoj dom, pa zanj nimamo pol milijona evrov? Zdi se, kot da smo potisnjeni nekam na rob, kjer nikogar več ne zanimamo. Se bomo že znašli, kajne? Če nimaš veliko denarja, pač nimaš kaj iskati tukaj. In pravica do doma je postala privilegij peščice, vsi drugi pa naj se preprosto sprijaznimo s tem, da za nas ni prostora.
In kako naj v teh razmerah mlad človek načrtuje prihodnost in si ustvari družino, če niti ne ve, ali bo jutri še imel streho nad glavo?
Komentarji v smislu "odpovejte se kavicam, naročnini na Netflix in dopustom" so absurdni. Lahko ne greš na noben dopust, lahko si samozaposlen, delaš vse vikende, plačuješ prispevke in davke, a v očeh banke kljub temu nisi kreditno sposoben. To je današnja realnost. Delo ni več dovolj.
Tako radi govorimo o tem, kako pomembno je ohraniti našo državo in našo zemljo. Pogosto nas je tudi strah tujcev. Mar ni domoljubje tudi to, da mladim v svoji državi omogočimo vsaj osnovne pogoje za dostojno življenje?
Pred kratkim sem prebrala zapis profesorja Klemna Laha, ob katerem mi je šlo na jok. Tako dobro je povzel bistvo stanovanjske stiske, ko je skozi zgodbo nekdanje dijakinje opisal, kakšen pekel bi lahko ustvarili za tiste, ki danes kopičijo nepremičnine in služijo na račun stiske drugih.
Kaj, če bi se ti ljudje za trenutek znašli na drugi strani? Če bi morali sami živeti v vlažnih, predragih stanovanjih, vsak mesec trepetati pred izgubo strehe nad glavo? Če bi jim nekdo vedno znova dopovedoval, da je to pač trg, medtem ko bi se njihovo življenje vrtelo okoli vprašanja, ali bodo naslednji mesec sploh še imeli kje živeti. Kako se počuti nekdo ob spoznanju, da ima tudi kamen na tem svetu svoje mesto, on pa ga nima?
Vsak ima pravico razpolagati s svojim premoženjem, postaviti svojo ceno in sprejeti odločitve, za katere meni, da so zanj najboljše. Toda nekaj povsem drugega je način, kako ob tem ravnamo z ljudmi. Morda me niti ne pretresa najbolj sam nepremičninski trg, ampak odnos človeka do človeka.
Obnašamo se kot da poslušati drugega pomeni, da moramo spremeniti svoje odločitve ali avtomatično žrtvovati svoje interese. Prisluhniti sočloveku pomeni v prvi vrsti to, da vidimo, da je pred nami človek s svojo zgodbo, svojimi skrbmi in strahovi. To je vprašanje človečnosti.
Kaj denar v resnici pove o človeku?
Pred kratkim mi je v podkastu z Vidom Pajičem posebej ostala v mislih misel, da denar človeka ne pokvari, ampak pokaže, kdo v resnici je. Denar namreč pogosto samo še bolj poudari tisto, kar človek že nosi v sebi. Naj bo to velikodušnost ali pohlep, sočutje ali brezbrižnost.
Ob tem sem se spomnila na svojega dedka. Za svoje čase je bil dobro situiran človek. S svojim trdim delom si je zaslužil dovolj, a prigaranega ni nikoli stiskal le zase. To, da je imel dovolj, je zanj pomenilo, da lahko deli tudi z drugimi. Velikokrat je komu dal denar. Ni ga posodil, ampak preprosto dal. Ni bilo videti, da bi se bal, da bi zaradi svoje velikodušnosti kaj izgubil.
Hvala "Atetu", ker mi je s svojim zgledom pokazal, da vrednost človeka ni v tem, koliko ima, ampak v tem, kaj s tem, kar ima, naredi. Morda prav zaradi njega danes še težje razumem tiste, ki mislijo zgolj in samo nase.
Finančna varnost nam prinese ogromno miru, svobode in možnosti, da živimo življenje, kakršnega si želimo. Tudi sama si tega želim in to želim vsakomur. Toda nikoli si ne želim, da bi zaradi lastne koristi izgubila občutek za drugega.
Želim si živeti tako, da bo zaradi mene kakšen človek občutil manj stiske, kakšna žival več varnosti, kakšno bitje več topline in ljubezni. In ko bom nekoč zapustila ta svet, si želim, da bi lahko rekla, da je bilo zaradi mojega obstoja vsaj nekaj bitjem na tem svetu lepše. Verjamem, da to ob koncu prinese več miru, kot karkoli drugega.
Pa vendar, nekje še tli... Je to upanje?
Ko že skoraj obupaš, pa pridejo trenutki, ki te spomnijo, da ni vse tako črno in da še vedno obstajajo ljudje, ki jih ne vodi zgolj vprašanje, kaj bodo od nečesa imeli sami. Ljudje, ki se trudijo za nekaj večjega od njih samih.
Pred dnevi sem bila na premieri filma "Junaki Soče" Roka Rozmana in Rožleta Bregarja (toplo priporočam ogled). Poslušala sem zgodbe ljudi, ki so se že pred desetletji uprli načrtom za zajezitev zgornjega toka Soče.
Ko poslušaš pripovedi ljudi, ki so bili takrat del teh prizadevanj, te gane predvsem to, koliko časa, energije, poguma in vztrajnosti so bili pripravljeni vložiti v nekaj, kar jim ni obljubljalo nobene finančne koristi. Borili so se "preprosto" za reko, za naravo, za živali, za prostor, ki pripada vsem nam. In za prihodnje generacije, ki jih morda nikoli ne bodo poznali.
Zavedali so se, da je tudi reka živo bitje, ki jih gradi kot ljudi. Znali so se postaviti za nekaj, tudi če od tega niso imeli ničesar, razen tistega notranjega občutka, da delajo prav. Desetletja pozneje lahko prav zaradi nekaj "mladih norih upornikov" še vedno občudujemo neokrnjeno lepoto te dežele.
Kakšno olajšanje. Ob teh zgodbah sem po dolgem času začutila nekaj, kar sem v zadnjem letu izgubila. Je to upanje? Mora biti! To so ljudje, ki se ne sprašujejo samo, kaj lahko vzamejo od sveta, ampak predvsem, kaj mu lahko dajo. In prav oni so mi dali odgovor, na moje vprašanje, kakšen človek si želim biti: želim biti tisti človek, ki mu je mar tudi takrat, ko od tega sam nima ničesar... Še posebej takrat.
Ana Vehovar
PS:
Naslovno fotografijo sem izbrala namenoma. Nastala je pod javorjem, ki se le nekaj dni v letu, če so vremenske razmere ravno pravšnje, odene v skoraj kričečo rdečo barvo. Takrat se ob njem večkrat kdo za hip ustavi in ga občuduje. Rada verjamem, da ljudje, ki se še znajo ustaviti ob drevesu, niso izgubili občutka za svet okoli sebe...
