Znanstvene raziskave o reinkarnaciji

Življenje današnjega človeka je vpeto med rojstvo in smrt. Skozi ti točki naša zavest ponika v neznano. Čustveni odnos do rojstva je diametralno nasproten odnosu, ki ga imamo do smrti. Medtem ko je rojstvo dogodek, ki ga pričakujemo z veseljem, je smrt dogodek, ki nam zbuja občutke nelagodja, žalosti in strahu.

4. 4. 2012

Morda so prav ti neprijetni občutki razlog za to, da se je človek skozi zgodovino nenehno spraševal, kaj se zgodi po smrti, in v odgovorih iskal pomiritev z njo.

Različne religije in filozofski sistemi nam ponujajo različne razlage: eni pravijo, da je smrt konec človekovega obstoja, drugi govorijo, da človek po smrti živi večno v nekem drugem svetu, tretji trdijo, da se po določenem času bivanja v onstranstvu človek znova utelesi in živi v tem svetu, bodisi kot človek bodisi kot katerokoli drugo bitje.

Tri smeri raziskovanja

Nauk o reinkarnaciji – nauk o vnovičnem rojstvu – je bil stoletja stvar vere ali posameznikovega osebnega prepričanja. Šele v drugi polovici 20. stoletja so se tega vprašanja sistematično lotili tudi znanstveniki. Njihova raziskovanja so šla v tri smeri; prvi so se oprli na obsmrtne izkušnje, drugi na pričevanja otrok, ki trdijo, da se spominjajo preteklega življenja, in tretji na izkušnje, pridobljene ob pomoči hipnoze.

Obsmrtne izkušnje

Prvi, ki je lotil raziskovanja obsmrtnih izkušenj, je bil Albert Heim, švicarski geolog in alpinist. K temu ga je spodbudilo predvsem lastno doživetje bližine smrti. Njegovo delo je nadaljeval in populariziral dr. Raimond Moody s knjigo Življenje po življenju. Od leta 1980 se pojavljajo vse bolj resne in sistematične študije o tej temi, narašča pa tudi število raziskovalcev.

Njihova odkritja se v veliki meri ujemajo, z vsako novo raziskavo pa je večje tudi védenje in razumevanje tega pojava. Objekt raziskovanje so ljudje, ki so doživeli bližino smrti ali so bili že klinično mrtvi. Metode raziskovanja temeljijo na analizi in klasifikaciji njihovih pričevanj, ki omogočajo uvid v psihološko in fenomenološko izkušnjo smrti.

Obsmrtno doživetje ima običajno naslednje faze:

  • prehod v zunajtelesno stanje,
  • potovanje skozi predor,
  • srečanje s svetlobnimi ljudmi,
  • pregled življenja,
  • srečanje z bitjem svetlobe,
  • vrnitev v telo.

Prisotnost posameznih faz in njihovo zaporedje lahko pri posameznikih variirata. Eden od raziskovalcev tega področja, dr. Morse, je poskušal poiskati fiziološko razlago za posamezne faze obsmrtnega doživetja. Ugotovil je, da je možno razložiti vse, razen ene, občutka blaženosti ob srečanju z bitjem luči, ki ga nekateri imenujejo kar Bog.

Občutek blaženosti se pri ljudeh pojavi, ko možgani delujejo popolnoma koherentno. Pri klinično mrtvih pa možgani sploh ne delujejo. To nasprotje kaže, da zgolj z nevrofiziologijo ni možno razložiti obsmrtnega doživetja. Še težje je pojasniti transformacijski učinek, ki ga ima to doživetje na človekovo osebno življenje v smislu spremembe značaja, vrednot in smisla življenja.

Osebnost preživi smrt telesa

Ugotovitev, do katere je prišel drugi raziskovalec, dr. Keneth Ring, je naslednja: "Osebna izkušnja bližine smrti je te ljudi prepričala, da je smrt prej prehod v drugačno življenje kot konec življenja." Pozneje so E. W. Cook, B. Greyson in I. Stevenson identificirali še tri elemente obsmrtnega doživetja, ki podpirajo hipotezo, da človekova osebnost preživi smrt telesa. Najprej sta to zelo jasno samozavedanje in zavedanje dogodkov okrog telesa, kar je nenavadno za možgane, ki so na tem, da prenehajo delovati.

Potem je tu zunajtelesna izkušnja, pri kateri človek od zunaj opazuje svoje telo ter se pri tem obenem zaveda sebe in okolja. Tretji element je povezan z izkušnjami zunajtelesne zavesti. Takšna zavest se lahko v trenutku prestavi, kamor hoče, in dobi informacije iz krajev, kjer oseba nikakor ni mogla biti fizično.

Zavest kot samostojna entiteta

Sklep, ki izhaja iz omenjenih dejstev, kaže, da zavest očitno ni tako zelo odvisna od fizičnih možganov, kot je vse doslej menila večina znanstvenikov. To pomeni, da teoretično obstaja možnost, da se zavest, ki obstaja kot samostojna entiteta, preseli v drugo telo ali ustvari novo identiteto.

Članek iz nekega ruskega časopisa je opisoval primer žensk, Španke in Rusinje, ki sta na isti dan doživeli prometno nesrečo. Španka je pri tem umrla, Rusinja je padla v komo. Ko se je prebudila, je začela tekoče govoriti špansko, čeprav se ni nikoli učila tega jezika. Prepoznala ni nikogar okrog sebe. Ko so jo vprašali, kdo je in kje živi, je povedala ime in naslov preminule Španke.

Povedala je še, da ima moža in otroka. Ko so informacije preverili, so ugotovili, da so resnične. V Rusijo so povabili moža in hčer umrle Španke. "Rusinja" ju je prepoznala ter jima opisala številne podrobnosti iz njihovega osebnega življenja. Nadaljevanje zgodbe ni znano.

Vprašanje pa ostaja: ali je možno, da se je zavest z izkušnjami in identiteto Španke preselila v telo Rusinje? Če upoštevamo hipotezo, da lahko obstajamo kot samozavedajoča se bitja tudi zunaj telesa, se odgovor glasi: da. Potemtakem obstaja tudi možnost, da se človek po smrti znova rodi – da kot zavest vstopi v telo otroka.

Spomini na prejšnje življenje

Dr. Ian Stevenson s svojo skupino raziskovalcev zbira pričevanja ljudi (običajno so to otroci, stari od dve do šest let), ki trdijo, da se spominjajo svojega minulega življenja. Doslej je bilo zbranih in raziskanih več kot tri tisoč tovrstnih primerov z različnih koncev sveta. Raziskovalna metoda temelji na objektivnem preverjanju otrokovih spominov.

Gre za konkretne spomine, kot so: ime in priimek, kraj bivanja, podatki o starših in drugih sorodnikih, dogodki iz prejšnjega življenja in celo skrivnosti, za katere so vedeli le oni sami. Zanimiv je primer libanonskega dečka, ki je navedel 47 trditev, ki se nanašajo ne njegovo prejšnje življenje. Kar 43 trditev se je izkazalo kot resničnih, ostalih pa zaradi časovne odmaknjenosti niso mogli preveriti.

Dr. Stevenson je opazil, da ima 35 odstotkov otrok, ki trdijo, da se spominjajo prejšnjega življenja, tudi telesna znamenja, značajske lastnosti in fobije, povezane z dogodki iz prejšnjega življenja, navadno s tem, kako so umrli.

Telesna znamenja se po lokaciji in velikosti ujemajo s smrtno rano osebe, katere življenja se subjekt spominja. Za številne primere obstaja tudi dokumentacija v obliki posmrtnega obdukcijskega poročila. Otroci govorijo o svojem prejšnjem življenju zelo čustveno in se pogosto tudi obnašajo tako, kot da bi živeli v preteklosti. Neki indijski otrok, čigar starši so pripadali nižji kasti, se je spominjal svojega prejšnjega življenja brahmina (višja kasta). Do svojih staršev se je obnašal vzvišeno in je celo zavračal hrano, ki so mu jo ponujali. Otrok, ki se spominja, da je bil ustreljen, se boji puške in hrupa.

Otrok, ki se je rodil v hindujski družini in se je spominjal prejšnjega življenja, v katerem je bil musliman, je do sedmega leta vztrajal pri izrekanju muslimanske molitve, katere ga ni nihče učil. Imel je tudi zanimivo telesno znamenje – rodil se je obrezan.

Tudi dr. Stevenson je skušal za te pojavi najti ustrezne razlage. Otrok bi se lahko identificiral s tem, kar so govorili odrasli, lahko bi si vse skupaj domišljal − ali pa bi ambiciozni starši otroku sami vsilili identiteto. Ker gre večinoma za neprivlačne identitete, je to malo verjetno. Starši prejšnje družine zanjo niso še nikoli niti slišali govoriti o njej. Možno bi bilo, da otrok sprejme informacije telepatsko – neposredno iz uma preživelih sorodnikov – ali pa ga poseduje duh umrlega. Vse to so že paranormalne razlage.

Še težje je pojasniti primere, ko je na telesu najti tudi znamenja. Pri bolj zapletenih primerih, kjer je vključenih več elementov (fobije, značajske lastnosti, kognitivni spomini, prirojena znamenja), je reinkarnacija edina hipoteza, ki lahko pojasni celoto izkušnje. Več o raziskavah dr. Stevensona si lahko preberete v knjigi Ali živimo le enkrat, ki jo je napisala B. N. Škarja s sodelavci. V njej boste našli tudi številne primere iz Slovenije.

Življenje po smrti in pred rojstvom

Tretja skupina znanstvenikov, ki se ukvarja z vprašanjem življenja po smrti in pred rojstvom, uporablja kot raziskovalno metodo hipnozo. Dr. Michael Duff Newton, avtor uspešnic Potovanje duš in Usoda duš, je začel kot skeptik, vendar ga je konsistentnost izkušenj prepričala o obstoju življenja po smrti. Ugotovitve dr. Newtona niso objektivno preverljive, to, zaradi česar so zanimive, pa je njihovo ujemanje z razlagami o življenju po smrti, ki ga podajajo različne duhovne tradicije in ezoterični nauki. Druga raziskovalka, dr. Helen Wambach, ob pomoči hipnoze vodi ljudi v stanje zavedanja pred rojstvom.

Njene raziskave so zanimive, ko gre za vprašanje, kdaj človek kot "bitje zavesti" znova postane fizični človek. Med hipnozo so vsi preiskovanci odgovorili, da niso vstopili v telo v fazi fetusa, ampak so obstajali kot samostojna entiteta poleg njega. Kar 80 odstorkov preiskovancev je povedalo, da so se s fetusom prvič povezali v šestem mesecu nosečnosti, čeprav so lahko še vedno svobodno prihajali v telo in odhajali iz njega. Približno 33 odstotkov preiskovancev je povedalo, da so se šele ob rojstvu dokončno povezali s telesom.

Zanimivo je, da čas vstopa zavesti v telo, ki so ga tako ugotovili, ustreza času, ko fetus dejansko začne sprejemati prve vtise iz fizičnega okolja.

Odnos med zavestjo in telesom

Hipoteza o reinkarnaciji ne zavrača tega, kar doslej vemo o delovanju človekovega telesa, postavlja pa pod vprašaj dosedanja prepričanja o naravi človekove biti in zavesti. Predvsem gre za vprašanje odnosa med zavestjo in možgani oziroma med notranjim človekom in telesom. Glede na omenjene raziskave je težko vztrajati pri trditvi, da je zavest zgolj posledica biokemijskih in električnih procesov v možganih, čeprav tudi ne moremo trditi, da je od njih povsem neodvisna.

Predpostavljamo lahko, da je hipotetično možno, da biokemijski procesi v možganih omogočajo zavesti, da deluje skozi fizičnega človeka, mu daje samozavedanje in sposobnost zaznave fizičnega okolja prek čutil. Ker je glede na zgornje izkušnje zavest zmožna dobiti informacije tudi brez posredovanja telesa, lahko sklepamo, da utegne obstajati tudi kot samostojna entiteta. Še več, primeri prirojenih znamenj kažejo na možnost, da zavest vpliva na oblikovanje našega telesa.

Naše telesne in osebnostne lastnosti, torej niso le stvar genov, na katere vplivajo vtisi iz okolja, v katero smo se rodili in v katerem živimo. Bolj verjetno je, da notranji zavestni človek igra na tipke naših genov. V okviru fizičnih omejitev notranji človek − zavest – skozi telesne sisteme, ki jih nadzirajo geni, usmerja svoje življenje, ki se seli iz telesa v telo, da bi si nabiralo izkušnje o življenju.

In če se povrnemo k tistim, ki so doživeli izkušnjo bližine smrti in si ogledamo, kaj so prinesli iz onstranstva: željo, da bi se naučili bolj ljubiti in da bi znali vzpostavljati pravičnejše medsebojne odnose, ter zavedanje, da smo vsi povezani z vsem. Sklenimo z mislijo dr. Stevensona, ki pravi, da morda obstajata dve liniji evolucije. Prva je evolucija naših fizičnih teles, druga pa je evolucija naše zavesti ali, če hočete, duše.

Barbara Novak Škarja (vir: www.viva.si)

Več zanimivih vsebin na www.viva.si:

Biti ženska je darilo
Intervju: Oli Lukner, predavateljica in terapevtka