Nasveti psihologinje o tem, kako poskrbeti, da bodo otroci imeli ZDRAV ODNOS DO HRANE

4. 5. 2024
Deli
Nasveti psihologinje o tem, kako poskrbeti, da bodo otroci imeli ZDRAV ODNOS DO HRANE (foto: profimedia)
profimedia

Dr. Becky Kennedy, ki ji mnogi pravijo 'milenijska šepetalka otrokom', pravi, da je zelo pomembno, da smo pozorni na otrokova čustva med tem, ko jé. Navsezadnje je jedilna miza samo še en prostor, kjer lahko opažamo njegovo vedenje (v tem primeru jedenje) kot okno, skozi katero vidimo njegove občutke.

Kot vedno tudi tu otrok potrebuje starše, da mu postavijo meje, mu pokažejo zaupanje in spoštujejo njegovo individualnost, tako da lahko raziskuje, poskuša in uspeva.

Pojasnite vloge

Dr. Kennedy pravi, da se rada odkrito, neposredno pogovori s svojimi otroki, tako da jim natanko pove, kaj je njena, kaj pa njihova naloga, kar zadeva hrano in prehranjevanje.

To lahko poveste denimo takole:

»Hej, danes sem izvedela nekaj zanimivega in to bi rada delila s teboj. Kar zadeva hrano, imava vsak svojo nalogo – in nalogi sta čisto različni. Moja naloga je, da se odločim, kaj bomo jedli, kdaj bomo jedli in kje bomo jedli. In takoj ti povem, da bom vedno pripravila vsaj eno stvar, ki jo rad ješ, zato da ti prehranjevanje nikoli ne bo zoprno.

Tvoja naloga pa je, da se odločiš, ali boš kaj od tega pojedel in koliko boš pojedel. Ali ni zanimivo? To pomeni, da sam izbiraš, kaj boš dal v usta, pomeni pa tudi to, da mi ne moreš ukazovati, naj pripravim nekaj novega, če boš hotel hrano, ki je nisem pripravila tistega dne. Jaz odločam, kaj bomo tistega dne jedli, vendar te ne morem siliti, da poješ več grižljajev, in ti ne morem ukazati, da poješ vse do konca. Kako se ti zdi?«

Strategije, ki veljajo za sladico

Za sladico ne velja ena sama prava pot – bistvo je, da ostanete neomajni v svoji vlogi. Zapomnite si, da vi odločate v zvezi s sladico: ali jo boste ponudili, kakšna bo in kdaj jo boste ponudili. Po tem je odločitev otrokova. Toda to pomeni, da starši ne bi smeli povezovati sladice s tem, koliko je otrok pojedel pri glavnem obroku, ker je ta odločitev v otrokovih rokah, ne starševih.

Dr. Kennedy pravi, da ve, kaj si mislite … »Toda moj otrok hoče samo sladico. Če mu ne postavim pogoja, da mora pojesti nekaj grižljajev večerje, je sploh ne bo jedel!« Zdaj je pravi čas, da premislite, ali se vam zdi model delitve vlog smiseln.

Če je tako, potem imate v zvezi s sladico več možnosti. Lahko ponudite majhno porcijo sladice kar skupaj z večerjo, nemara celo na istem krožniku, kar ob brokoliju, piščancu in testeninah. Iz očitnega razloga naj sladica ne bo tako velika, da se otrok nasiti samo z njo, vendar ne bi smela biti nekje v prihodnosti kot hudo zaželena nagrada. Če jo postrežemo skupaj z glavnim obrokom, bo vzbujala manj pričakovanja. Otroku tudi sporoča, da mu zaupate, sčasoma pa mu bo manj zaposlovala misli.

Bodite strpni do odpora

Odločitve o otroku in njegovi prehrani od nas zahtevajo, da smo odločni, včasih rečemo ne in strpno prenašamo otrokove pritožbe ter stiske, kadar pač pride do tega. To je nujni del delitve nalog, kajti ko poznamo svojo vlogo, jo moramo biti pripravljeni igrati, to pa je odvisno od tega, kako dobro prenašamo otrokovo nezadovoljstvo z nami.

Teoretično je to čisto preprosto – »Dobro, otrok pač ni zadovoljen z mano!« – toda prenašanje nezadovoljnega otroka, ki je lačen in med obroki doživlja čustvene izbruhe … Breme ni lahko!

Tukaj je nekaj predlogov, s katerimi si lahko pomagate:

  • Spomnite se na tole dejstvo: »Vem, da je mojemu otroku všeč ena od jedi, ki sem jo ponudila. Morda ni njegova najljubša, vendar zadošča. Moja naloga je, da mu ponudim hrano, njegova pa, da se odloči; ne gre vse po maslu, toda oba opravljava svojo nalogo.«
  • Spomnite se, da ne potrebujete privolitve: »Ni treba, da se moj otrok strinja z mano.«
  • Dovolite otroku, da ni zadovoljen: »Dovolim ti, da se vznemirjaš.«
  • Poimenujte željo: »Želiš si, da bi imel za večerjo _____ namesto _____.« Ali: »Želiš si, da bi lahko odločal o vsaki jedi in vsakem obroku.«
  • Razločite med otrokovim ugovorom in svojo odločitvijo: »Otrokov ugovor/izbruh ne pomeni, da sem se narobe odločil. Niti ne pomeni, da sem slab ali trdosrčen oče.«
  • Sebe in otroka spomnite, kakšna je vaša naloga: »Ker sem tvoja mama, je moja naloga, da odločam o stvareh, ki so dobre zate, četudi vem, da ti ne bodo všeč.«

Povzeto po knjigi Dobri v sebi

Novo na Metroplay: "Kar naenkrat se liki začnejo obnašati po svoje" | Tadej Golob o pisanju kriminalk