Prisilni ugajalci: kako prenehati s potrebo biti všečen (tudi za ceno sebe)

Ljudi, ki se preveč trudijo ugajati drugim, žene prepričanje, da njihove želje in potrebe niso pomembne, v odnosu do drugih pa se spreminjajo tudi osebnostno.

Prisilni ugajalec (ali angleško people pleaser) ne obstaja kot diagnoza ali osebnostna lastnost, ki bi jo klinično lahko problematizirali psihologi. Gre za neformalno oznako, ki jo ljudje uporabljajo za opis različnih vedenj, kot je privolitev v opravke, za katere sploh nimajo časa.

To se razlikuje od lastnosti, kot so prijaznost, velikodušnost ali altruizem. Medtem ko se ljudje lahko uravnoteženo in namerno odločijo, da bodo naredili uslugo drugemu, bo posameznik s težnjami po ugajanju ljudem težko rekel ne in bo privolil tudi v stvari, ki jih ne želi ali ne more storiti.

Kaj je prisilni ugajalec?

Prisilni ugajalec ali 'people pleaser' ni medicinski izraz, zato ni klinične opredelitve, kaj to pomeni, na splošno pa opisuje osebo, ki si dosledno prizadeva zadovoljiti druge in pri tem pogosto žrtvuje svoje želje ali potrebe.

Slovenska poslanka v hrvaškem saboru padla po stopnicah in se pošalila (VIDEO)

Večina ljudi se želi počutiti ljubljene in cenjene, zlasti v nam pomembnih odnosih. Tako je zato, ker smo ljudje družabna bitja in si želimo pripadati. Veliko ljudje je zato občasno pripravljenih prilagoditi svoje vedenje, da bi bili družbeni stiki lažji.

Altruizem ali želja pomagati drugim je še ena skupna lastnost mnogih in včasih lahko vključuje tudi element samožrtvovanja, kot je razdajanje z denarjem, časom ali energijo.

Od siceršnje želje, da bi ugajali in bili všečni, se ta vedenja razlikujejo po tem, da jih je težko ustaviti. Oseba z močno željo po ugajanju lahko čuti, da mora biti takšna, kot želijo drugi. Zato lahko prikriva, kaj v resnici čuti, ali privoli v preveč uslug.

Prisilni ugajalec se počuti dobro, ko nekomu ustreže, vendar ta občutek ni trajen, zato se čuti prisiljen še naprej delati stvari za druge, da bi se počutil koristen in ljubljen. Pri tem gre sčasoma lahko tako daleč, da gre to v njegovo škodo.

Znaki prisilnega ugajanja

Želja, da bi kompulzivno ugajali ljudem, se lahko kaže na različne načine. Oseba lahko:

prošnjam drugih težko reče ne,
redno prevzema dodatno delo, čeprav nima časa,
se pogosto preveč angažira pri načrtih, odgovornostih ali projektih,
se izogiba zagovarjanju svojih potreb, na primer tako, da govori, da je z njo vse v redu, čeprav ni,
se izogiba nestrinjanju z ljudmi ali izražanju svojega iskrenega mnenja,
se strinja s stvarmi, s katerimi ni zadovoljna, da ne bi povzročila trenj.

Oseba s temi nagnjenji lahko tudi čuti:

pritisk, da mora biti vedno prijazna, zabavna ali vesela,
je zaskrbljena, da bi povzročila nelagodje ali se postavila zase,
je pod stresom zaradi obveznosti, ki jih je prevzela,
razočarana, ker se zdi, da nikoli nima časa zase,
da njene lastne želje ali potrebe niso pomembne v primerjavi z drugimi,
da jo ljudje izkoriščajo.

Vzroki za kompulzivno ugajanje

Nekateri dejavniki, ki lahko pripeljejo do te skupine vedenj, so:

Nizko samospoštovanje: Ljudje, ki mislijo, da so manj vredni od drugih, lahko verjamejo, da njihove potrebe niso pomembne. Morda se manj zavzemajo zase ali se manj zavedajo, kaj si želijo. Prav tako jih k temu lahko žene prepričanje, da nimajo nobene vrednosti, če ne morejo pomagati drugim.
Tesnoba: Nekateri ljudje poskušajo na vsak način ustreči drugim, ker jih skrbi, da bi jih ti sicer zavrnili ali bili užaljeni. Oseba s socialno anksioznostjo lahko na primer meni, da mora narediti vse, kar želijo njeni prijatelji, da bi jo ljudje imeli radi. Prisilno ugajanje je lahko tudi subtilen poskus nadzora nad dojemanjem drugih.
Izogibanje konfliktom: Osebe, ki se bojijo konfliktov ali mislijo, da se jim gre izogibati, lahko s prisilnim ugajanjem preprečujejo nesoglasja.
Kultura in socializacija: Kultura družine, skupnosti ali države lahko vpliva na to, kako oseba gleda na svoje dolžnosti do drugih in do sebe. V nekaterih družbah lahko velja, da je popolna nesebičnost vrlina ali da so potrebe kolektiva pomembnejše od potreb posameznika.
Nepravičnost: Nekatere oblike neenakosti lahko okrepijo idejo, da naj bi nekateri skrbeli za druge. Dobrodelni seksizem na primer spodbuja idejo, da so ženske po naravi bolj materinske in skrbne kot moški. Internalizacija teh idej lahko vpliva na to, da ženske v heteroseksualnih razmerjih verjamejo, da bi morale svojega partnerja postaviti na prvo mesto.
Osebnostne motnje: Osebnostne motnje so dolgotrajne duševne motnje, od katerih lahko nekatere vodijo v dejanja prisilnega ugajanja ljudem. Na primer odvisnostna osebnostna motnja povzroči, da se oseba počuti zelo odvisna od pomoči in odobravanja drugih na številnih področjih življenja. Za sprejemanje preprostih odločitev, kot je izbira oblačila, lahko na primer potrebuje mnenje drugih ljudi.
Travma: Raziskave kažejo, da boj, beg ali zamrznitev niso edini odzivi na travmatične dogodke, kot je zloraba. Nekateri ljudje se lahko zatečejo tudi v odziv dobrikanja (ali angleško 'fawn') in druge zadovoljevati, kar je skrajna oblika ugajanja ljudem. Pri tem si poskušajo pridobiti naklonjenost in občudovanje tistih, ki se jih bojijo, da bi preživeli.

Tveganja prisilnega ugajanja

Prisilno ugajanje lahko povzroči škodo, tako posameznikom kot njihovim bližnjim. Nekateri primeri tveganj vključujejo:

Stres: Stres se pojavi, ko oseba čuti, da nima dovolj energije, časa ali sredstev, da bi se z nečim spopadla. Ta občutek lahko povzroči pogosta preobremenjenost, velika delovna obremenitev ali dolg seznam opravkov, ki so posledica prisilnega ugajanja. Oseba lahko postane tesnobna tudi zaradi neavtentičnega vedenja ali ignoriranja svojih resničnih želja ali potreb.
Utrujenost: Preveč odgovornosti ali prisilna veselost v družbi je prav tako lahko psihično ali fizično utrujajoče.
Zanemarjanje sebe: Če ima oseba premalo časa ali energije zase, lahko zanemarja pomembne vidike skrbi zase. To lahko vključuje osebno higieno, videz, duševno ali telesno zdravje ali kariero.
Ogorčenost: Ljudi, ki menijo, da nimajo druge izbire, kot da zadovoljijo druge, lahko začnejo sčasoma v sebi kopičiti zamere, občutke jeze ali razočaranja. To se lahko kaže kot pasivna agresija, ko nekdo posredno izraža jezo, na primer s šalami ali sarkazmom.
Težave v odnosih: Ko je oseba nesrečna, lahko to vpliva na njene odnose. Oseba lahko na primer meni, da njen partner izkorišča njeno pripravljenost pomagati, zaradi česar pride do konflikta.
Izguba identitete: Ljudje, ki veliko razmišljajo o tem, da bi ugajali drugim, se lahko manj zavedajo, kaj si želijo ali kako se počutijo. To lahko pomeni, da so manj v stiku s svojimi potrebami ali s tem, kdo so.
Konflikt vlog: Oseba, ki poskuša neprestano ugajati drugim, lahko ugotovi, da je njena vloga v nekem kontekstu v nasprotju z njeno vlogo v drugem kontekstu.
Škoda za druge: Zaradi kompulzivnega ugajanja ljudem je osebi lahko bolj pomemben občutek, da je všečna, kot dobrobit drugih. Oseba lahko na primer sodeluje pri širjenju zlonamernih govoric samo zato, da bi se vklopila v družbo.

Kako prenehati s prisilnim ugajanjem

Med drugim lahko pomaga nekaj kratkoročnih taktik, kot so:

Za začetek se poskusite zavezati, da boste zadovoljili eno potrebo naenkrat, med opravili pa si vzemite odmor.
Ko nekdo izrazi zahtevo ali na vas naslovi prošnjo, si raje kot takojšen odgovor pustite nekaj časa za razmislek.
Ko na nekaj pristanete, določite časovno omejitev ali rok, namesto da čakate, da nekdo drug določi urnik. Lahko se na primer strinjate, da boste varovali otroke le med določenimi urami.
V dnevu določite čas, ki je prepovedan za vse nove zahteve ali načrte.
V številnih situacijah je mogoče reči ne na takten in empatičen način. Preden se z nekom pogovorite, lahko to povadite.

Pri premagovanju pretiranega ugajanja vam lahko pomaga tudi izurjen terapevt. Ta vam bo pomagal prepoznati škodljivo vedenje in njegove vplive, spoznali boste svoje vrednote in ugotovili, čemu želite namenjati svoj čas, naučili pa se boste postavljati zdrave meje tako v družini, s prijatelji kot sodelavci.

Povzeto po Medical News Today in drugih virih.

Preberite si tudi: