"Smo samo ljudje in vsi ljudje delamo napake," je na Psychology Today uvodoma zapisal Rodney Luster, zdravstveni svetovalec, terapevt, predavatelj in raziskovalec.
"Napake delamo od takrat, ko smo dojenčki, pa vse do odraslosti. In napake, ki jih naredimo v življenju, naj bi nam pomagale pri učenju in rasti, če smo seveda odprti za lekcije, ki jih prinašajo. Naše napake so seveda lahko majhne, a tudi velike."
Vsak dan se srečujemo z odločitvami in okoliščinami, v katerih moramo ukrepati tako ali drugače, zato je možnosti, da bomo slej ko prej naredili kakšno napako precejšnje.
"Morda to doživljate prav zdaj? Morda ste pravkar poslali jezno sporočilo sodelavcu ali pa prijatelju ali ljubljeni osebi rekli nekaj, kar jih je prizadelo," piše Luster in nadaljuje: "Morda pa se je zgodilo nekaj tako nedoumljivega, da je to spremenilo tok celega vašega življenja."
"Na svojem življenjskem potovanju sprejemamo odločitve, ki lahko vodijo do napak. Način, kako se s tem soočamo, pa lahko daljnosežno spremeni naša življenja, vpliva na to, kdo smo, kako živimo in celo na to, kdo postanemo."
Kaj pa, če so napake zares velike?
Rodney Luster nato deli naslednjo, več kot ilustrativno zgodbo.
"Pred leti je mlad študent v svojih zgodnjih 20-ih pristopil k meni po predavanju na fakulteti, kjer sem poučeval, in začel pogovor, ki ga ne bom nikoli pozabil. Tema, o kateri smo razpravljali v razredu, ga je namreč prizadela. Zaradi globokega obžalovanja, ki ga je občutil, je poteboval nekaj minut, da je lahko začel govoriti," se spominja.
"Njegova zgodba se je začela takole: Takrat je bil star 18 let in nekega večera se je vozil pozno, zaradi pomanjkanja spanca in utrujenosti je poskušal kar najhitre priti domov. Slišala sem drhtenje v njegovem glasu, ko je opisoval, kaj se je zgodilo potem. Zaradi neprespanosti in slabe vidljivosti ni opazil osebe, ki je prečkala cesto. Na tej točki zgodbe je utihnil in lahko sem videl njegovo čustveno stisko ter prikimal, da razumem. Nekaj časa je molčal, pomišljal in potem rekel, da sta tisto noč umrla oba. Privedli so ga pred sodišče in ga obtožili uboja iz malomarnosti."
Poskušal je opisati neopisljivo glomaznost tega, kar je čutil ob tem, kar se je zgodilo, kako ga je človek, ki ga je zbil za avtomobilom, spominjala na njegovega brata. Potem je govoril, kako bi bilo vse drugače, če bi se samo ustavil, da bi se spočil, in kako popolnoma sam se je počutil, ko se je z vsem skupaj soočal čisto sam, pri svojih 18 letih.
"Ko je to izrekel, se je razjokal. Obžalovanje, ki ga je čutil, je bilo vidno neizmerljivo. V tistih prvih dneh po nesreči je postal prepričan, da noče več živeti. Toda družina umrlega mladeniča mu je oprostila in želela, da nadaljuje svoje življenje. Povedal mi je, da je bil presenečen, da so lahko sredi lastnega žalovanja izrekli nekaj tako dobrega."
Tega, kar je študent nato povedal Lustru, ta zlepa ne bo pozabil.
"Sodnik, pristojen za izrek kazni, ga je pogledal in mu dejal, da vidi njegovo obžalovanje, a da ne bi nikoli pozabil, kaj je storil, bo sodišču določen čas plačeval po dolar na teden. Tako se je odločil navkljub želji žrtvina družine, naj ne izda takšne sodbe, saj mladenič morda ne bo zmogel živeti naprej. A je sodnik vztrajal. Češ, da bo ta kazen prinesla nekaj pomembnega. Zato je ta potem storil tako, kot mu je bilo naročeno."
To so bili zanj zelo temni časi, je študent nato povedal Lustru in dodal, da je naposled napočil dan, ko mu ne bo treba več plačevati sodišču, saj je čas kazni potekel, on pa s plačili kar nadaljeval. Pri tem je vztrajal, ker je bilo to po njegovem mnenju edini način, kako se spopasti z ogromno obžalovanja in bolečine, ki ju je čutil.
"Z leti se je zbližal tudi z družino žrtve in izvedel več o njihovem pokojnem sinu. Ko je stal pred menoj, je mladenič rekel, da se njegovo življenje počasi izboljšuje, saj je vedel, da ga čaka še več dela."
Odločitve, napake in obžalovanje
Raziskave so pokazale, da so napake kot rezultat napačnih odločitev neposredno povezane z obžalovanjem in izmenično sramom.
Raziskave prav tako kažejo nevronski časovni vzorec v načinu, kako obdelujemo napake, ki vodijo v obžalovanje. To je povezano predvsem z našo oceno okoliščin, ki temu dajejo kontekst. Osrednji značilnosti tega sistema ocenjevanja sta osebna integriteta in odgovornost. Te lastnosti imajo značilne razlikovalne funkcije, ki nam pomagajo pri filtriranju skozi refleksivno introspekcijo glede napak, ko se te zgodijo. Toda ti vidiki našega sistema ocenjevanja lahko postanejo nefunkcionalni, ko vanje vdrejo obžalovanje, sram in samoobtoževanje.
Pogled nazaj in 'nerealna pričakovanja'
Pogosto pri transgresiji napak lahko vztraja prav 'refleksivna pozicija', ki jo zavzamemo do posledic omenjene napake.
Raziskovalci tako ugotavljajo, da je obžalovanje 'na primerjavi temelječe čustvo samoobtoževanja', ki ga doživimo, ko vidimo ali si 'predstavljamo' svojo trenutno situacijo kot 'boljšo'.
Prav nerealna pričakovanja do nas samih glede tega, kaj bi lahko naredili drugače, povečajo nezmožnost okrevanja in ozdravitve.
Postati večji od svojih napak in obžalovanj
Ni napak brez delovanje, prav tako pa tudi ni življenja brez napak. Zato gre napake sprejeti in se naučiti z njimi živeti.
Včasih so potrebni težki prvi koraki, kot je poskus, da pomagamo drugim, ki smo jih prizadeli. Če je to seveda mogoče.
Kar nekaj tega pa se začne tudi pri nas. Navznoter.
"Prvi korak je odmik od pripisovanja nerealnih pričakovanj minulemu sebi in namišljenih drugačnih rezultatov za nazaj glede na napake, ki smo jih morda naredili."
Naučiti se gre tudi, kako lahko integriramo napake kot 'izkušnje' v svojo spremenjeno kognitivno zaznavanje.
"Napake morda ne bomo mogli odpraviti, lahko pa se iz nje kaj naučimo. Tako dobra kot slaba okoliščina je raznolikost v tem, kaj navsezadnje štejemo za izkušnje. Kako se bomo odločili gledati na nekaj, je na koncu odvisno od nas."
Povzeto po Psychology Today.
Preberite si tudi:
- Strupeni sram - kako ga prepoznati, ubesediti in spustiti
- Za vse starše, ki obžalujejo svoje napake
- 15 razlogov, zakaj nas napake delajo močnejše!