Dr. Sigmund Freud, nevrolog in oče psihoanalize, je bil prvi, ki je identificiral koncept 'projekcije'.
"V moji psihoterapevtski praksi se pacienti pogosto pritožujejo, da njihov zakonec, bližnji prijatelj ali družinski član ves čas projicira," svoj blog na Psychology Today začne psihoterapevtka Kristen Beesley. "Projekcija se pojavi, ko ena oseba drugi osebi pripiše osebnostno lastnost ali čustvo, ki v resnici izhaja iz nje same."
Ste vedeli, da koncept projekcije prihaja neposredno od Freuda? Freud, ki je bil usposobljen za nevrologa, si je izraz izposodil iz nevrologije, kjer se je nanašal na sposobnost nevronov za prenos dražljajev z ene ravni živčnega sistema na drugo.
Vsi uporabljamo projekcije
Ljudje ves čas projicirajo in to samo po sebi ni niti dobro niti slabo - odvisno od tega, katere lastnosti so projicirane in ali so v sebi zanikane ali ne.
Projekcija je lahko osnova čudovitih lastnosti, kot so empatija, velikodušnost in romantična čustva – ali negativnih lastnosti, kot so bes, pohlep in prezir.
Projekcija pomaga ljudem, da se zaljubijo, a tudi, da sovražijo in zaradi nje obsojajo druge.
Ko se ljudje med seboj pogovarjajo o projekciji, se ob tem praviloma nanašajo na pripisovanje negativnih lastnosti, ki jih pri sebi zanikamo in za katere se jasno vidi, da prihajajo od druge osebe.
Tako je verjetno zato, ker ni težko opaziti, ko projicira nekdo drug, medtem ko sami pri sebi to veliko težje opazimo. Proces projekcije se nam namreč dogaja nezavedno.
Da bi si lažje predstavljali, v nadaljevanju nizamo nekaj primerov iz življenja.
Nezvesti mož obtožuje varanja ženo
Vzemimo Freudov klasični primer: moški, ki je bil nezvest svoji ženi, obtožuje svojo ženo tega, da ga vara. Možakar ima zase praviloma postavljene visoke moralne standarde. O sebi misli, da je dober človek, dober mož, soliden državljan. Do sebe je izjemno kritičen zaradi nezvestobe, vendar se zdi, da si ob skokih čez plot ne more pomagati.
Ker je zaradi teh dejanj v notranjem konfliktu, to 'reši' tako, da zanika dejstvo lastne nezvestobe, ki bi se mu zdela nesprejemljiva pri drugi osebi, in jo projicira na svojo ženo ter jo tako naredi za 'slabo'. V njegovih mislih ne obstaja povezava med njegovimi dejanji in sumih, da ga žena vara.
To se včasih imenuje 'kompartmentalizacija', saj svojo nezvestobo 'hrani' v ločenem, zaprtem predelu spomina. Ta 'psihološki manever' mu omogoča, da se počuti kot dobra oseba, ko se ukvarja z vedenjem, ki je zanj nesprejemljivo.
Sara svojo jezo projicira na moža
Psihoanalitičarka nato deli še en primer iz svoje klinične prakse.
Sara je bila vedno 'pridna punca', kar zanjo pomeni, da nikoli ne izraža jeze ali agresije. Če se kdaj začne jeziti na nekoga, hitro odžene ta občutek in se močno trudi biti prijazna. Če jo njen mož kaj prosi, na primer, naj pospravi svojo pošto, se pogosto odzove s prepričanjem, da je jezen nanjo. Moža to bega, saj ni bil jezen, ko je izrazil prošnjo. Vendar pa Sara, ki se ne zaveda lastne jeze, pristane na to, da bo pošto pospravila, a nato 'pozabi', kar njega nato zares razjezi. Sarina projekcija tako postane samouresničujoča se prerokba."
Homofobija kot primer projekcije
Homofobija, opredeljena kot nenaklonjenost ali sovraštvo do homoseksualcev, je odličen primer projekcije, je v nadaljevanju jasna Beesley.
"Pomislite na možakarja, ki mu je ime Samo. Prihaja iz zelo verskega okolja. Čeprav se ima za heteroseksualca, ga včasih obhajajo romantične fantazije o dveh zelo privlačnih gejih, ki z njim delata v službi. Samo pri sebi zavrača misel, da bi ga lahko spolno privlačil drug moški, in se moškim izogiba. Sčasoma sam sebe prepriča, da sta privlačna fanta iz službe promiskuitetna in da ga želita zapeljati. Zdi se mu, da spolna privlačnost prihaja od njiju in ne iz njega. Posledično Samo razvije odklonilen odnos do istospolnih sodelavcev in jih vidi kot 'slabe ljudi'."
V svoji najbolj skrajni obliki projekcija postane osnova za paranojo, v danem primeru tako lahko preraste v homofobijo, t.j. sovraštvo do posameznika ali skupine, ki je nosilec lastnosti ali čustva, ki ga pri sebi zanikamo
Kako vemo, ali tudi mi projiciramo?
Ni težko opaziti, ko projicirajo drugi ljudje, veliko težje pa je to nagnjenje opaziti pri nas samih.
Nekaj znakov, da morda projicirate:
- se počutite preveč prizadeto, obrambno ali občutljivo zaradi nečesa, kar je nekdo rekel ali naredil,
- odzvali ste se zelo reaktivno in hitro iskali krivca za to,
- imate težave z objektivnostjo in vživljanjem v drugega,
- opazili ste, da se podobna situacija ali vaša reaktivnost pogosto dogaja.
Če opazite kaj od tega, se vprašajte:
- Ali je vedenje, ki mi pri tej osebi ni všeč, nekaj, kar se mi zdi nesprejemljivo pri meni?
- Na kakšen način se obnašam kot ta oseba?
- Katere vrste zgodb si pripovedujem o tej osebi ali situaciji?
- Na koga ali kaj me ta oseba ali situacija spominja?
Kako prenehamo projicirati?
Če lahko sprejmete vse svoje misli in občutke ter se jih ne poskušate znebiti, vam jih ne bo treba projicirati na druge. Poleg tega boste postali bolj strpna in odprta oseba.
Preberite si tudi:
- V drugih vidimo tisto, kar nosimo v sebi
- Zakaj včasih sovražimo najboljše izmed nas?
- 15 kognitivnih distorzij, ki so krive za negativno razmišljanje