Po mnenju strokovnjakov gre razloge za debelost med drugim iskati v genetiki, življenjskem stilu, nekaterih bolezenskih stanjih in slabem ekonomskem položaju, zadnja leta pa postajo vse glasnejši tudi tisti, ki debelost vidijo kot svojstven obramben mehanihem pred travmo in čustvi, ki iz nje izvirajo.
Dodatna maščoba na telesu lahko pomaga pri zaščiti pred intenzivnostjo nepredelanih čustev. Je kot debela plast izolacije na izjemno visokonapetostni žici. Na ta način nam pomaga ohranjati ravnovesje, da lahko obstajamo in delujemo, ne da bi nas popolnoma izničil naš lastni čustveni naboj.
Bolje debelost kot psihoza
Življenje z ljudmi pogosto ni prijazno. V vsakem trenutku, tudi ko smo mladi in ranljivi otroci, se nam lahko zgodijo stvari, ki so preprosto prehude, da bi jih s takratno čustveno zrelostjo lahko prenesli, zato smo silovite energije tega čustvenega naboja odrinili ali potlačili. Na tak način smo uspeli 'umakniti' del nepredelanih čustev, vendar blokiranje ali zatiranje čustev lahko deluje le do določene mere in za nekaj časa.
Kaj se zgodi, če oseba v sebi nosi tako velike čustvene naboje brez kakršne koli notranje obrambe ali ne uporablja drugih strategij, kot je npr. zloraba opojnih substanc?
Terapevti iz ust ljudi pogosto slišijo naslednje izjave:
- "Poznaš tiste kable, ki prihajajo iz velikih elektrarn? No, počutil sem se, kot da sem priključen na enega od teh, a tega nisem mogel izklopiti. Kot bi jahal strelo."
- "Nisem se mogla premakniti. Nisem mogla vstati iz postelje. Poskusila sem. Bilo je tako, kot ko bi v avtu pritisnila na stopalko za plin, pa se ni nič zgodilo.”
- "Počutil sem se grozno. Bilo je, kot da bi me preplavljala tesnoba val za valom."
- "Ko sem shujšala, sem se nenehno počutila ranljivo. Kot da bi me vsi gledali in bi videli vse do mojega bistva. Ko sem bila debela, sem bila nevidna."
Spet drugi so govorili o občutku, da so se njihove izkušnje s psihozo ali drugimi težavami v duševnem zdravju deloma začele zato, ker njihovi notranji sistemi preprosto niso več zmogli zadržati spominov na strašne travme, ki so jih doživeli.
Travma & debelost
Zadnja leta vse več zdravnikov, ki pomagajo pacientom s preveliko telesno težo, ugotavlja, da nadpovprečno pogosto poročajo o minulih travmah.
V študiji o obremenilnih izkušnjah iz otroštva so številni udeleženci povedali, da jim je prenajedanje koristilo v zgodnjem življenju, ko je hrana postala vir tolažbe in zaščite pred spolno zlorabo. Ta druga povezava med spolno zlorabo v otroštvu in debelostjo bi se lahko skrivala v nezavedni želji po 'deseksualizaciji' in pridobivanju telesne teže kot načinu zaščite pred nadaljnjo zlorabo. Jasno je, da v kolikor v prenajedanju vidimo 'samo' zasvojenost, spregledamo vso kompleksnost problema.
Eden od takšnih zdravnikov je opazil, da njegovi najuspešnejši pacienti – tisti, ki so izgubili največ teže – kmalu po uspehu opustijo njegov program. Ker ga je zanimalo, zakaj, je stopil v stik s svojimi nekdanjimi pacienti. Ti so mu, eden za drugim, pripovedovali, da je izguba teže na plano pripeljala stara travmatična čustva iz otroštva.
"Lažje jim je bilo živeti življenje z morbidno debelostjo, kljub bolečinam, zdravstvenim težavam in omejitvam, ki jih ta povzroči, kot pa se soočati s travmatičnimi občutki."
To je hkrati dokaz, da soočenje s travmami, neredko iz zgodnjega otroštva, nikakor ni mačji kašelj (in pogosto potrebuje pomoč terapevta), še posebno, ker je silovitost potlačenih energij izjemna.
Na eni strani so globoko travmatizirani ljudje, ki se pred čustvenim preplavljanjem branijo kot vedo in znajo (nekateri torej tudi z debelostjo), na drugi strani pa za travmo nesenzitivizirana družba, ki izvaja ogromen pritisk, da bi se morali vsi prilagoditi standardu vitke postave. Ta družbeni pritisk pogosto prispeva k notranjemu pritisku, ki posamezniku ne pomaga, ampak ga potiska še globlje v stres, stisko in napetost, zaradi česar ti še težje shujšajo.
Vsi ljudje, ne glede na obliko naših teles, si zaslužimo sočutje in prijaznost – tako od sebe kot od drugih - in nikakor ne obsojanja ali izobčenja.
"Zmerjanje zaradi debelosti v vseh njegovih raznolikih oblikah – kritiziranje, izključevanje, sramotenje, samoponiževanje, šale, ogovarjanje, ustrahovanje, diskriminacija – je eno zadnjih družbeno sprejemljivih oblik predsodkov. Ženske že zelo mlade, preden se lahko branijo, učijo, da so vredne le toliko, kot so dobro videti, in ne toliko, kot kaj delajo ali kaj znajo." - Robyn Silverman
Povzeto po GoodTherapy.
Preberite si tudi:
- Ali lahko potlačena čustva povzročajo odvečno težo?
- Obrambni mehanizmi po Freudu: 8 strategij obrambe ega
- Ljubimo se takšne, kot smo!
Novo na Metroplay: Ninna Kozorog prekinila molk | N1 podkast s Suzano Lovec