Osebna odgovornost po gestaltu: "Lažje je kriviti druge, a se tako odpovemo lastni moči"

Beseda odgovornost - in z njo osebna odgovornost - je tako široka in tako pomembna v naših življenjih, bodisi zaradi njene prisotnosti bodisi zaradi njene odsotnosti, da se zdi naravnost neverjetno, kako redko jo v naših pogovorih neposredno naslovimo.

Carol Belda, psihologinja in avtorica prispevkov na Discovering Therapy, je o tem pisala v enem od svojih blogov z zornega kota gestalt terapije.

"Večino časa besedo odgovornost povezujemo z dolžnostmi, obveznostmi, sledenjem vzorcem ali izpolnjevanjem določenih stvari. Vse to je dejansko del tega pojma in vse je zelo pomembno, čeprav pogosto abstraktno. Kljub temu premalo razmišljamo o tem, kako odgovorni smo lahko do sebe ali do tega, kar čutimo. O odgovornosti za vsakodnevne odločitve, ki jih sprejemamo, o stvareh, za katere se odločimo, da o njih ne bomo govorili, o tem, kako doživljamo stvari, kaj želimo, mislimo, počnemo - s seboj, z drugimi, s svojim počutjem, s svojim življenjem," je zapisala.

Ker odgovornost lahko razumemo na veliko načinov, se je psihologinja v nadaljevanju držala opredelitve, da 'smo mi tisti, ki so odgovorni'. A odgovorni za kaj? "Za nas same, s subjektivnega in osebnega vidika," odgovarja in dodaja, da je že to, da si dovolimo uvideti, kaj nam prinaša prevzemanje osebne odgovornosti, na koncu nekaj dobrega za nas same.

Osebna odgovornost po gestaltu

Gestalt terapija poudarja, da klient mora biti odgovoren. Pravzaprav je to eno od osnovnih načel te terapije, ki je praviloma usmerjena v sprejemanje stvari, takšnih kot so, in to v kontekstu sedanjega trenutka, torej tukaj in zdaj.

Olje ne bo špricalo vsepovsod, če boste v ponev dodali to sestavino

"Med terapijo klienta vedno naslovim ta vidik z namenom, da ga prične vključevati v svoje življenje, prevzame polno odgovornost in stvari začne početi drugače, kot jih je počel do tega trenutka."

A zakaj je to tako pomembno? Če ne prevzamemo odgovornosti, 'pade breme' na nekoga drugega ali kar na svet, ki nas obdaja. Tako se ujamemo v spiralo, ki nas nato posrka vase, iz katere se je izredno težko izvleči, občutki nemoči, frustracije in brezupnosti pa se le še krepijo.

"To se zgodi, ko podležemo ideji o tem, da je nekaj zunaj nas tisto, kar naj bi zadovoljevalo naše potrebe, namesto, da bi prevzeli polno odgovornost, se zavedli svojih omejitev in ugotovili, kakšno vlogo imamo pri tem, kar počnemo in česar ne počnemo."

Da bi bolje ponazorila, zakaj je v središče gestalt terapije postavljena prav osebna odgovornost, pa tudi, kaj vse ta sploh je, Belda naniza nekaj primerov iz prakse, ki to ponazarjajo.

Primeri neprevzemanja odgovornosti

"Ti si tisti, ki bi me moral osrečiti."
"Kriva je družba."
"Zaradi alkohola se meje zabrišejo."
"Zakaj bi se sploh trudil, če tako ali tako ne bom ničesar odkril?"
"To je pač to, kar sem."
"Ti to naredi, jaz ne znam."
"Ne zanima me, naredi kar ti je ljubše."
"Z mano ravna, kot da sem neumna."
"To počnem zato, da bo tebi dobro."
"Ona je tako čudna."
"Ali vidiš, kaj si me prisilila narediti?"
"V redu, seveda, kar ti je ljubše."

Vse te povedi imajo isti skupni imenovalec, t.j. neprevzemanje odgovornosti zase, svoje občutke in življenje v obče. In če to počnete, vedite, da pri tem niste osamljeni.

"S psihološkega vidika je veliko lažje za svoje težave kriviti druge kot si priznati lastno odgovornost." - Barry Eisler

Primeri prevzemanja odgovornosti

Tako pa bile videti različice, ki nam kot akterjem življenja dajejo več moči, da spremenimo bodisi nekaj pri sebi, v odnosu z drugim ali situaciji v obče:

"Ne počutim se srečno."
"Ne strinjam se z nekaterimi družbenimi vrednotami, zato bom to storil na svoj način."
"Ne želim svoje energije in časa vlagati v to početje."
"Ta trenutek še vedno ne vem, kaj si želim."
"Ko poslušam te stvari, se počutim neumno."
"Hočem, da to narediš na poseben način, čeprav se zavedam, da si ti želiš to narediti drugače."
"To je zelo drugače, kot bi naredil jaz, in zato se počutim neprijetno."
"Počutil sem se negotovega in se odzval."
"Vem, da to zame ni dobro, a si še vedno želim, da bi to storil."
"Ljubezen, danes mi ni do tega ..."
"Moti me ..."
"Boli me ..."
"Skrbi me ..."

Ni lahko prevzeti polno odgovornost zase in za vse, kar počnemo / govorimo / čustvujemo, ne da bi v enačbo vpletli drugo osebo, čakali, da se spremeni nekaj zunaj nas, ali nekaj storili za to, da se to zgodi.

Odgovornost, ki smo jo že sposobni prevzeti

Vprašajte se, kako je odgovornost trenutno dejansko prisotna v našem vsakdanjem življenju, in premislite, kako vam gre v življenju takrat, ko te ne sprejemate.

Ali morda delegirate stvari in opravila, ki vam niso v veselje, na druge? Morda pa se odzivate uporniško ali čakate, da drugi nekaj rečejo ali naredijo? "Čakamo, da se zunanji svet, okoliščine, naše življenje spremenijo."

"Ko ne vidimo sebe, ker gledamo nekam drugam, se na nas lepijo težave, situacije in čustva, ki nam sploh ne pripadajo," pravi psihologinja in še dodaja: "Neprestano se izgovarjamo in si izmišljujemo opravičila."

Ko živimo na ta način, in mnogo jih živi prav tako, si lahko domišljamo, da je tako lažje in udobneje, da živimo na boljši način. "Lahko se nam res zdi, da je tako. Če ne pogledamo podrobneje, kateri deli nas so v vsem, kar nas obdaja, ne bomo videli stvari, ki nam niso všeč, ali stvari, ki nas žalostijo. Ne bo se nam treba soočiti s svojimi demoni in se spraševati o sebi, niti ne bomo trpeli zaradi tistih stvari, ki nam niso všeč. Ne bo se nam treba prepoznati v stvareh, za katere mislite, da pripadajo drugim, v resnici pa pripadajo nam samim."

Prevzemanje osebne odgovornosti

Pot prevzemanja odogovornosti za to, kar se nam v življenju dogaja, se morda zdi težja, a odpira neskončno več možnosti.

"Lahko se svobodneje gibljem, izbiram, delam, čutim ... Lahko imam več moči in nadzora nad tem, kar se mi dogaja, nad svojim življenjem ... Dam si tudi možnost, da se bolj zavedam sebe, tega, s čim se vsak dan soočam, kako sabotiram sebe, zakaj to počnem in kakšni so učinki tega v mojem življenju."

Če ne prevzamemo odgovornosti za to, kar nam pripada, bomo vedno imeli občutek nemoči, vse nam bo tuje, saj bomo izpustili svojo moč in odgovornost. Postali bomo odvisni od tega, kar prihaja od zunaj. Postali bomo le opazovalci, brez občutka, da lahko posegamo v lastno usodo. Ne da bi se zavedali lastne zmožnosti, da lahko stvari tudi spremenimo, da sledimo svojim potrebam, temu, kar želimo zase in za svoje dobro počutje.

S sprejemanjem osebne odgovornosti posledično naredimo veliko dobrega tudi za tiste, ki jih imamo radi.

"Obsedeni smo z željo, da bi se drugi spremenili, nekaj naredili, ukrepali, da bi se mi počutili bolje, medtem ko se ključ do tega vedno skriva v nas samih."

Nekaj, kar se nam zdi tako 'jasno', kot je odgovornost, nekaj, kar nam skušajo privzgojiti že od malih nog, nekaj, na kar smo bili pogosto ponosni, za kar smo tolikokrat prosili, je nekaj, kar lahko vedno najdemo v vsakem od nas, kar zelo pomembno vpliva na vse ravni, pri čemer to komaj opazimo.

Stvari ni lahko spremeniti, izboljšati ali preoblikovati, vendar nam bo to, da jih začnemo videti od znotraj, dalo dragocene informacije o nas samih. Prav ti namigi so potrebni, da bi lahko začeli postajati vsak dan malo boljši.

Meje so tu za druge in za sebe

Zelo pomembno je, da določimo meje tako za druge kot za sebe, svoj razmislek o osebni odgovornosti zaključuje avtorica.

"Z znanjem postavljanja meja v odnosih z drugimi se spoprijemamo že od otroštva. Meje so povezane s spoštovanjem do sebe in do vseh, ki nas obkrožajo. Potrebe, želje, ideje, mnenja, počutje, osebno zadovoljstvo, samospoštovanje, varnost in na splošno vse, kar smo, varujemo z ustreznimi mejami. Nekatere od teh omejitev so lahko videti kot: ne to tako, to ni tisto, kar potrebujem, zdaj je moj trenutek, v resnici potrebujem to, ne tega, in tako naprej."

Da pa bi meje sploh lahko postavili, se moramo najprej zavedati, kaj se nam dogaja, kaj si želimo in česa ne, kaj čutimo, in za vse to prevzeti polno odgovornost. "Včasih, ne da bi se tega sploh zavedali, popustimo. In ta predaja naše moči se zgodi tako počasi in na tako različne načine, da na koncu pozabimo, da nam je moč na začetku pripadala in da jo želimo nazaj."

Postavljanje zdravih meja zahteva globoko osebno ozaveščanje in odgovornost do sebe. Zavedanje v tem, da jasno vemo, kaj hočemo in česa ne, in odgovornost, da se znamo s tem spoprijeti.

"Razlogov, zakaj nam je tako težko postavljati meje, je veliko, vendar so v jedru vseh teh razlag, ki jih dajemo sami sebi in se morda zdijo logične, vedno zelo osnovni občutki in čustva, kot so strah, krivda, sram, in koncepti, ki so tako pomembni, kot sta med drugim negotovost in samospoštovanje," piše psihologinja in nadaljuje.

"Ni lahka naloga v celoti opaziti, kdaj nas neka oseba ali situacija posrka vase. Zato je tako pomembno, da smo pozorni na občutke, ki jih v nas pusti. Tisti vodnjak, ki se zdi tako prazen, potem ko smo rekli 'da' nečemu, česar nismo želeli, potem ko smo ubogali ali nismo rekli ničesar, potem ko smo nosili s seboj nekaj, kar ni resnično naše, ko čutimo, da nekaj ni usklajeno z nami. To je neprijeten občutek, ki se poveča v našem jedru, v vseh delih našega telesa in nam daje informacijo, da nekaj zagotovo ni v redu. Takrat bo pravi trenutek, da se ustavimo in razmislimo, kje smo obtičali in kako lahko to presežemo, da bomo jasno videli svoje omejitve pri postavljanju meja."

Sposobnost vzpostavljanja odnosov z drugimi s tem, da na prvo mesto postavimo sebe, nam omogoča, da smo bolj v stiku s svojimi resničnimi potrebami in da se bolje počutimo v svoji koži, saj prevzamemo polno odgovornost za svoje dobro počutje. Od tu naprej lahko vzpostavljamo bolj pristne, zdrave in zadovoljujoče odnose.

Povzeto po Discovering Therapy in drugih virih.

Preberite si tudi: